To je kratka povest (napisal jo je Jean Giono) o moči inspiracije enega samega človeka, ki je z golimi rokami in trdno voljo ustvaril delo, vredno božanstev. Četudi se zgodba najverjetneje ne naslanja na resnična dejstva, se ne glede na to z lahkoto dotakne naših src.
Preberem jo vsako leto in vedno znova se mi zazdi, da se v tej tanki knjižici skrivajo večne modrosti življenja.
Samotar, pastir na pusti pokrajini nekje v Franciji, je sadil drevesa. Skrbno je prebiral želode, jih posadil, bdel nad mladimi sadikami kot nad svojimi otroci in širil svoje napore na vedno večja površine. Prek mnogih let je nekdaj opustelo hribovje spremenil v cvetoče področje, polno novega življenja. S svojim neumornim in nesebičnim delom je v nekaj desetletjih ustvaril raj na zemlji. Zasluge za to veličastno delo pa je skromno prepustil materi naravi. Našel je svojo pot do sreče in notranjega miru, ki bi mu ga marsikdo zavidal.

Zgodba me vedno spomni na pravo pot do sreče, ki je ne prineseta ne denar, ne slava, temveč mala brezimna dela dobrote, ki jih storimo iz nesebičnih vzgibov ter verovanje v nravna načela, ki nas kot kompas vodijo po strugi življenja.

http://en.wikipedia.org/wiki/The_Man_Who_Planted_Trees