To je kratka povest (napisal jo je Jean Giono) o moči inspiracije enega samega človeka, ki je z golimi rokami in trdno voljo ustvaril delo, vredno božanstev. Četudi se zgodba najverjetneje ne naslanja na resnična dejstva, se ne glede na to z lahkoto dotakne naših src.
Preberem jo vsako leto in vedno znova se mi zazdi, da se v tej tanki knjižici skrivajo večne modrosti življenja.
Samotar, pastir na pusti pokrajini nekje v Franciji, je sadil drevesa. Skrbno je prebiral želode, jih posadil, bdel nad mladimi sadikami kot nad svojimi otroci in širil svoje napore na vedno večja površine. Prek mnogih let je nekdaj opustelo hribovje spremenil v cvetoče področje, polno novega življenja. S svojim neumornim in nesebičnim delom je v nekaj desetletjih ustvaril raj na zemlji. Zasluge za to veličastno delo pa je skromno prepustil materi naravi. Našel je svojo pot do sreče in notranjega miru, ki bi mu ga marsikdo zavidal.

Zgodba me vedno spomni na pravo pot do sreče, ki je ne prineseta ne denar, ne slava, temveč mala brezimna dela dobrote, ki jih storimo iz nesebičnih vzgibov ter verovanje v nravna načela, ki nas kot kompas vodijo po strugi življenja.

http://en.wikipedia.org/wiki/The_Man_Who_Planted_Trees

Pet kirurgov se pogovarja ob kavi.
Prvi pravi: “Najraje operiram računovodje, ko jih odprem, imajo notri vse oštevilčeno.”
Drugi doda: “Ma jok, najboljši so knjižničarji, vse v njih je razporejeno po abecednem redu.”
Tretji nasprotuje: “Najlažji so električarji. Vse imajo barvno kodirano.”
Starejši, četrti ga prekine: “Moji najljubši so odvetniki. So brez srca in brez hrbtenice. glave in riti so preprosto zamenljive.”
Peti, ki je poslušal svoje kolege pa doda: “Jaz imam pa najrajši inženirje. Vedno razumejo, če ti po končani operaciji kakšen kos ostane.”

Pomlad bo na naš vrt prišla in čakala, da prideš ti
in sedla bo na rožna tla in jokala, ker te ni.

V spomin na babico Pavlo.