Dvoriščno okno oz. Rear Window je le ena izmed mojstrovin izumitelja trilerskega žanra, Alfreda Hitchcocka. Gledala sem ga v okviru cikla njegovih filmov na HRT 2, verjetno že tretjič v življenju, a me vedno znova preseneča sveža domiselnost njegove režije in sposobnost vplivanja na gledalca.

Glavno vlogo sta odigrala James Stewart in Grace Kelly, v svojem prefinjenjem stilu, brez preklinjanja, vpitja, hektolitrov krvi, kot smo jih dandanašnji vajeni pri tovrstnem žanru, sta kljub temu prišla do rešitve uganke (ali je sosed resnično umoril svojo ženo?).Tudi elegantno se da reševati morilski misterij.

Film nas spomni na dejstvo, kako radovedna rasa smo ljudje in kakšne stvari nam padejo na pamet, če nam je le malo dolgčas. Junak filma sedi pred oknom stanovanja z dopasnim mavcem, ki si ga je pridelal na službenem poročanju za časopis in začne opazovati sosede. Najprej iz dolgočasja, nato čedalje bolj strastno, tako da marsikatero noč preždi zleknjen na invalidskem vozičku. A oči mu niso dovolj, prinese si celo daljnogled in fotoaparat s teleobjektivom.Gleda osamljeno alkoholičarko, mlado in nestanovitno plesalko, mladoporočenca na medenih tednih, starejši par s psičkom, glasbenika v zgornjem nadstropju in zakonca, ki sta privabila največ njegove pozornosti. Trgovski potnik in njegova mlajša žena, invalidka. Ta možu postane odveč in nekega dne se jo znebi…in njeno truplo v kosih odnese iz stanovanja. Trudi se prikriti vse dokaze, a mu zaradi radovednega soseda, ki ga iz teme opazuje, to ne uspe. Lahko bi rekli, da je to metafora za to, da naši zločini nikdar ne ostanejo skriti.

In človek se zraven vpraša, če se v vseh nas morda ne skriva potencialni morilec? Če pa že ne morilec, pa voajer… Kdo izmed nas pa kdaj ni opazoval življenja ljudi izven lastnega sveta? Verjetno s tem iščemo samopotrditev, da nismo tako zelo drugačni od drugih, hkrati pa zadoščenje, da so vsi enako krvavi pod kožo.Prav zato mi je všeč način Hitchcockovih uprizarjanj človeških usod, ker nas vedno na subtilen način uvede v intimni svet ljudi in nas prisili, da razmišljamo o psiholoških vzgibih, ki nas vodijo.