Kako naj človek komentira milijonkrat predebatirano temo, kot je ta bestseller Dan Browna? Kot velik fan knjige sem se v kino odpravila polna navdušenja in (pre)velikih pričakovanj, da bom končno videla filmsko reprodukcijo uspešnice. Moram reči, da se mi je film 2,5 uram dolžine navkljub zdel precej manj napet in katarzičen kot knjiga. Predvidevam, da bo večina bralcev knjige nad filmom nekoliko razočarana, saj s svetlobno hitrostjo preleti najbolj adrenalinske momente, pri katerih se ti ob branju na trenutke ustavi čas in te do vrha napolni radovednost, kako bo prišlo do razrešitve situacije. To se nanaša predvsem na reševanje šifr, na katerih ni bilo veliko poudarka, morale bi pa biti jedro dogajanja. Vendar bi bilo nemogoče pričakovati, da bo v film zajeta vsa mitologija, simbolizem, kriptologija, umetnostna zgodovina iz knjige, ker bi potem morali posneti 20 nadaljevanj.
Poleg nekaterih za potek zgodbe nepotrebnih odstopanj, se je režiser dokaj zvesto držal originala. Film kot celota je dober, resnično pa izstopajo nekatere scene, npr. vratolomna vožnja vzratno po ulicah Pariza, reprodukcija zgodovinskih dogodkov in pa zaključek.

Igralci so svojo vlogo odigrali dobro, na trenutke prav odlično. Najbolj me je prepričal Silas, verski blaznež in duhovnik, pripravljen žrtvovati vse za Cerkev, tudi lastno dušo. V vlogo navdušenca nad svetim gralom, profesorja Teabinga, se je mojstrsko vživel stari znanec Ian Mckellen. Hanks je dobra izbira za Langdona, čeprav se mi je na trenutke zdel premalo goreč. Sophie Noveau, kriptologinjo policije, je upodobila francoska igralka Tatou in bila je res simpatična, kot jo poznamo že iz Amelie.

Film resnično redko preseže knjižni original in to se tudi v tem primeru ni zgodilo, je pa super dodatek k branju, da si človek predstavlja “scenery”. Zna pa film gledalce zaintrigirati do te mere, da si bodo prebrali tudi knjigo, kar seveda priporočam prav vsem! Glaven cilj obeh pa je, da razbijajo dogme, tabuje in vsiljene ideje katoliške cerkve. Hkrati pa nas spodbuja, da razmišljamo o predsodkih, filozofskih in zgodovinskih vprašanjih, duhovnosti in si malo razmigamo sive celice. Good work Dan Brown.

Grčija se je ponovno izkazala pri organizaciji velikega dogodka, kot se je že nazadnje pri olimpijskih igrah. Eurosong 2006 v Atenah je tekel brez zapletov, voditelja sta bila simpatična, odlični so bili tudi vmesni nastopi plesalcev in pa seveda lanskoletna zmagovalka Helena Paparizou.

Za gledalce so pripravili čudovite razglednice z znamenitostmi njihove dežele. Najboljša poteza letos pa je bilo skrajšanje glasovanja, ki se je ponavadi preveč zavleklo. Tako pa so ohranili vzdušje napetosti, brez da bi se kdo dolgočasil.

Brez pripomb.

Skoraj brez konkurence so v poznih večernih urah Finci zmagali na 51. izboru pesmi Evrovizije, kar je pozitivno presenečenje za vse ljubitelje težkih tonov. S pop sceno so gladko pometli in razturali v svojih kostumih. Izgledajo res kot trop peklenščkov oz. kot horda orkov iz Gospodarja prstanov, kar je le pohvalno in dokazuje, da imajo pogum in vizijo biti drugačni od množice napol slečenih pevk v kreatorskih cunjicah. Zanikati se ne da, da je njihov komad res dober, saj drugače ne bi prepričali tako različnih komisij. Kvaliteta torej še lahko premaga skomercializirane mainstream pozerje.

Gremo na Finsko!Rock on!

Zanimivost za vse, ki se vam zdi Busheva politika zlo, ki ga je potrebno zatreti…

Letošnje prvomajske počitnice mi je uspelo uiti od ponorelega sveta v Rim, kjer se enostavno izgubiš ob mogočnosti arhitekturnih in kulturnih dosežkov, si kot mravljica, ki sledi stopinjam velikanov. Mesto me je prvič očaralo že pred desetimi leti in izgleda, da legenda drži… Če vržeš kovanec v Fontano Di Trevi in si zaželiš, da se kdaj vrneš, potem ti bo želja izpolnjena.
Presenetilo nas je vroče sonce, kljub deževnim obetom. Kasneje smo izvedeli, da je bilo le majhno območje v Italiji brez dežja, torej smo resnično imeli srečo. Prehodili smo na desetine kilmetrov, za prevoz pa smo izkoristili tudi metro, ki je izredno praktičen in poceni način prevoza. V našem terminu je bilo v Rimu res neverjetno veliko turistov, na ulicah je bilo kar črno ljudi, pa tudi čakalnim vrstam pri raznih znamenitostih se ni dalo izogniti. Vseeno pa je ravno to dalo mestu zanimiv utrip.

Ogledali smo si večino znamenitosti Rima in Vatikana, Kalistove katakombe, domov grede pa smo se ustavili tudi v prikupnem mestecu Orvieto v Umbrii, postavljenem na griču. Pokrajina je vinorodna, uspelo nam je tudi degustirati nekaj vrst rdečih vin. Kljub utrujenosti nam nobena stvar ni mogla pokvariti navdušenja nad doživeto pustolovščino, ki je kar prehitro minila.

Arrivederci Roma… več slik z našega obhoda pa si lahko ogledate spodaj.