Ponovno so nas obiskali ameriški pionirji progresivne metal glasbe, ki svoje progresivne korenine črpajo pri Pink Floydih in podobnih, heavy metal vzporednice pa bi lahko potegnili z njihovimi sorojaki Metallico in Megadeth.
Band je bil ustanovljen leta 1987, v New Yorku, tedaj še pod prvotnim imenom Majesty, člani pa so bili Mike Petrucci (kitare), John Myung (bas kitare), Mike Portnoy (bobni). Vsem je skupno, da so diplomirali na Bostonski akademiji za glasbo in so resnično izjemno talentirani ter že 20 let predstavljajo trdno jedro skupine. Začetek je bil neprepričljiv, predvsem zaradi dokaj slabih vokalnih sposobnosti njihovega prvega pevca (Charlie Dominici).
Tudi ti problemi so se razrešili sami od sebe, ko so našli sebi primerno talentiranega Jamesa La Bria, in tako začeli nepretrgano pot do uspeha z nizanjem enega albuma za drugim. Preko več menjav klaviaturistov (Kevin Moore, Derek Sherinian), so se dokončno ustalili z Jordan Rudessom (ob izidu albuma Metropolis Pt.2: Scenes From A Memory).

Leto 2005 je bilo v znamenju njihovega novega, zares odličnega albuma Octavarium, ki je osmi album po vrsti, ter 20 letne obletnice ustvarjanja in turneje v podporo le-te.Koncert se je začel zelo točno, dvorana je bila skoraj polna. Edino kar je bilo škoda je, da ni bilo predskupine, da bi malo ogrela ozračje in je bila posledično publika prve pol ure kar premrtva. Fantje so svojo vlogo odigrali vrhunsko in takoj ti je jasno, sa so resnični mojstri, ki se v živo odrežejo še neprimerno bolje, kot če jih poslušaš le na plošči. Njihov sloves o izjemnih live nastopih ni iz trte izvit.

Predstavili so nam celo zgodovino njihovega ustvarjanja, z vsakega albuma so zaigrali kakšen komad. Poudarek pa je bil predvsem na novem albumu, s katerega so nam zaigrali kar 5 skladb (Root Of All Evil, Panic Attack, I Walk Beside You, Sacrificed Sons, vključno z Octavariumom, epskim 24 min komadom, ob katerem se ti vse dlake postavijo pokonci. Do tedaj se je občinstvo že dodobra sprostilo in smo glasno peli, ploskali, na koncu pa smo jih dvakrat priklicali nazaj na oder, kar se nam je splačalo. Med drugim so nam zaigrali Pull Me Under, hit z drugega albuma Images & Words, meni eden najboljših.
Koncert je trajal dobre tri ure, ki so bliskovito minile, ni nam bilo dovolj!Na koncu so se od nas poslovili in nam obljubili, da se na naslednji turneji zagotovo vrnejo. Iz občasne poslušalke sem se v nekaj urah prelevila v oboževalko in komaj čakam na naslednje srečanje s tem unikatnim bendom!

Reportaža 24 ur: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3063060